Nostalgija

Alenka Dovžan: “Privilegij je bil že to, da so vsi hodili v šolo, jaz pa sem tekmovala in hodila po svetu.«

Zagotovo se spominjate časov “vražjih Slovenk”, ki so v devetdesetih letih navduševale množice smučarskih navijačev po Sloveniji in tudi bivši Jugoslaviji. Mednje je sodila Alenka Dovžan. Prva Slovenka, ki se je okitila z olimpijsko kolajno na zimskih olimpijskih igrah v zgodovini samostojne Slovenije. Ko je večina otrok pri 17. letih “gulila” šolske klopi in čakala na zvonec, ki je pomenil konec pouka, je Dovžanova že dodobra spoznala, kaj pomeni priti na (skorajšnji) vrh Olimpa. S tretjim mestom na olimpijskih igrah v Lillehammerju je skupaj s Koširjem in Korenovo v Sloveniji povzročila pravo zimsko evforijo. Trikratna udeleženka olimpijskih iger se danes skupaj z možem, sicer nekdanjim hokejistom, uspešno ukvarja s gostinstvom, na svoj dosežek pa jo na vsak olimpijski ciklus v prvi vrsti opomnijo kar novinarji. 

Screenshot 2022 02 08 at 09.48.36

Spremljate olimpijske igre?

Spremljam jih po »obrokih«. Nisem cel dan pred televizijo, ali pa da bi zjutraj vstala tudi ne. Super je, ker imamo telefone, da pogledam. Ko sem v avtu, poslušam Val 202. Vseeno imaš toliko svojih službenih in družinskih obveznostih, da nisi cel dan pred televizijo. 

Se vam ob teh uspehih in slovenskih kolajnah v spomin pogosto prikradejo trenutki iz vaših treh olimpijskih iger?

Da, na vsaka štiri leta, ko pridejo olimpijske igre, nas predvsem novinarji začenjajo opominjat na to in ti spomini pridejo nazaj. Se pa iz leta v leto spominjaš manj teh stvari. Ko pa je obdobje olimpijskih iger, pa ti spomini pridejo na plan.

Verjetno najbolj spomini iz tistih posebnih iz Lillehammerja, kjer ste postali prva Slovenka v samostojni državi s kolajno z zimskih Ol?

Da, seveda si teh stvari najbolj zapomniš.

Še velikokrat v mislih odpeljete tisti dve vožnji v kombinaciji, ki sta vam prinesli bron?

Ne, to pa ne. Ko enkrat zaključiš kariero, se več ne vživiš v te stvari.

Na igrah ste upihnili 18. svečko … Ste občutili kdaj kakšno razliko med vami in vašimi vrstniki? Vseeno je redko priti pri teh letih na tako velik dogodek, kaj šele dobiti kolajno … 

Mogoče sta ravno igrivost in neobremenjenost še toliko bolj prišli do izraza, ker nisem čutila pritiska. Ko zdaj gledam te športnike, ki so nekateri v že precej zrelih letih, in če ne osvojiš te medalje, je potem iz leta v leto pritisk večji. Na te olimpijske igre v Lillehammerju sem odšla neplanirano, ker nismo pričakovali, da bom imela tako dobre rezultate, da se bom sploh kvalificirala. Takrat se je pa pokazala ta igrivost in sproščenost. Menjevala se je generacija, tako da je tu ta športni čar, ker ni pravila. Zmagujejo eni rutinirani, eni pa neobremenjeni. 

Screenshot 2022 02 08 at 09.53.33
foto: osebni arhiv

Se vam je zdelo, da ste bili drugače obravnavani kot vrstniki? 

Nisem imela takega obučutka. Je pa res, da takrat ni bilo toliko medijske pozornosti, ker ni bilo telefonov in televizij. Vse, kar so vrstniki lahko prebrali in slišali, je bilo iz televizije ali pa iz časopisa, ki je bil takrat glaven medij in stik z gledalci in navijači. Bilo je nekaj časopisov, revij in v teh mladinskih časopisih sem se pojavljala. Privilegij je bil že to, da so vsi hodili v šolo, jaz pa sem tekmovala in hodila po svetu. Imeli smo tekme v Ameriki in to je bil za tiste čase privilegij, ker potovati pri osemnajstih letih in da si toliko prepotoval; na Norveško, celo Evropo in v Ameriko. 

Ste občutili evforijo, ki ste jo povzročili skupaj z Juretom Koširjem in Katjo Koren, ko ste iz Norveške prinesli tri kolajne?

Res sem jo. Zdaj, ko gledam skakalke, moram reči, da od teh tekem z največjih veseljem gledam skoke, ker so mi tako všeč, ker je veliko večji ekipni duh. Alpsko smučanje je postalo vse bolj egoistično, individualno naravnano … Včasih smo pa me bile takšne; ena ekipa je bila, dihale smo kot eno. Zdaj pa je vsaka s svojo ekipo in zdi se mi, da so te stvari zbledele. Veliko raje zato gledam skoke, ravno zaradi te skupne energije.

Pravijo, da imajo športniki v olimpijski vasi razmeroma veliko prostega časa. Vam je uspelo kaj raziskati Lillehammer, Nagano oziroma Salt Lake City in okolico?

Lillehammer da, ker takrat, ko smo bile me, smo tekmovale v vseh disciplinah in smo bile res štirinajst dni oziroma še več – koliko so olimpijske igre trajale – v olimpijski vasi in tudi skozi smo bile v tej vasi, ravno zaradi tega, ker je bilo vse tako blizu. In to se mi zdi smisel olimpijskih iger; da so vsi športniki v eni vasi. Tako imaš potem res občutek, da si na olimpijskih igrah. Pri Naganu in Salt Lake Cityju so bile tako velike razdalje, da smo mi povsod živeli v koči, ki so jo najeli, da smo bili čisto blizu smučišča. Bilo je praktično nemogoče vsak dan hoditi na treninge in tekme iz olimpijske vasi. V Naganu bi naj bile 300 kilometrske razdalje … Za prihodnosti to niso smiselne olimpijske igre. Konec koncev, vedno se je imenovala olimpijska vas, ne olimpijska stolpnica. Če mene vprašate, bi morale biti olimpijske igre tam, kjer je že neka infrastruktura, naravne danosti, zato da so olimpijci čim bolj na kupu. Vemo, da je corona druga situcija, ampak v bodoče bi morali delati na tem. V Lillehammerju smo res, kadar smo imeli malo prostega časa, bile vedno okoli po olimpijski vasi. Šel si na kosilo, večerjo, kjer je bila jedilnica in so bile zraven še igralnice za animacijio, knjižnica, biblioteke … Veliko je bilo stvari za sprostitev, srečal si druge športnike …Tudi v telovadnici si srečal vse. Na primer bob ekipo iz Jamajke, drsalce … In to se mi zdi smisel; da vidiš druge športnike in se družiš.

Kaj ste sicer počeli v prostem času na Ol?

Tega časa je bilo tako malo. Zjutraj greš na teren, na trening ali tekmo. Iz terena prideš okrog enih oziroma dveh. Greš na kosilo, imaš malo počitka, okrog štirih, petih je »kondicija«, potem kakšne analize, nato pod tuš in ob sedmih, osmih večerja. Vmes pa ostane kakšna ura prostega časa, ker je tudi veliko drugih stvari; razne masaže, regeneracija … Tako da ni bilo kartanja in podobnih stvari. 

Omenili ste,  da vzdušje na dveh olimpijskih igrah ni bilo najbolj olimpijsko. Vam je vseeeno uspelo srečati kakšnega zvezdnika?

V Naganu smo v olimpijski vasi prespali samo eno ali dve noči, nato smo šli takoj v eno hišo sredi smučišča. Bili smo čisto odrezani od sveta. Tam je bilo vedno slabo vreme in tista dva dni, ko smo bili v Naganu, ja … Takrat še ni bilo telefonov, smo pa zmeraj gledale, da smo imele kakšne fotoaparate in dovolj filma, ker še ni bilo digitalnega fotoaparata. Spomnim se, da smo si vedno namensko vzele dan ali dva v začetku v olimpijski vasi – tudi, da se navadiš na časovno razliko – in še nismo šli na smučarski trening. Vmes pa smo potem tudi lovili kakšne zvezde, s katerimi si se spoznal in se slikal. Imam kar nekaj slik; s hokejisti, z drsalci … V Lillehammerju z monaškim princem Albertom, ki je vozil bob. 

Z njiim smo veliko debatirali, tako da nekaj spominov je. Za Salt Lake City pa moram reči, da nimam najlepših spominov, ravno zato, ker je bilo po 11. septembru. Bili smo kot v nekakšnem zaporu. Vse je bilo v ograjah, okoli so bili sami vojaki, tanki … Zelo neprijeten občutek. Tudi preden smo sploh prišli do terena za trening, smo šli skozi veliko varnostnih točk. Pregledati so morali vse kombije, vojaki so šli z ogledali pod avto … Bilo je noro. Po celi vasi sami vojaki z mitraljezi. Danes imajo vsi športniki telefone in lahko informacije preko aplikacij prenašajo v svet, takrat pa teh stvari niso videli niti novinarji, ker ti v olimpjisko vas niso mogli. Tekmovalci pa danes te posnetke sami pošiljajo in dobiš nekakšno sliko, kakšna je realnost.  

S čim se poleg uspešnega vodenja gostilne ukvarjate danes?

Veliko časa posvetim restavraciji, sploh zdaj, ko imamo še sobe. Moj del je sprejemanje rezervacij in priprava zajtrkov. Kar mi pa ostane čas ob popoldnevih, pa se posvečam družini. Tudi oba otroka sta v športu in sta veliko aktivna, zato poskrbiva skupaj z možem za te stvari. Mož ima bolj čez sina, jaz pa hčer, tako da se malo porazdeliva.

Še stopite na smuči? Vemo, da nekateri športniki po karieri ne stopijo več na smuči oziroma dokončno zaprejo  svoje športno poglavje …

Ne morem reči, da so se mi zamerile smuči, sem se pa oddaljila od tega športa. Nimam veselja, zdaj še posebej ne, ko ne moraš v tujino, da bi pa stala v vrsti pa ne … Ne morem reči, da sem tako lačna smučanja. Zamenjala sem smučanje za tek na smučeh, tako da na »laufarcah« sem pa kar veliko. 

Kaj se je pri alpskem smučanju do danes najbolj spremenilo?

Takrat je vseeno večina tekmovalk, tudi tujih, delovalo v ekipah. Zdaj pa mi ni všeč, kam vodi alpsko smučanje. Preveč gre v individualizem, ampak saj pravim, nič ni narobe, vendar moje osebno mnenje je, da bi moral spremeniti način tekmovanja, da bi bilo bolj zanimivo. Da bi imela večji pomen kakšna ekipna tekma, ampak te se za zdaj niso prijele. Tudi FIS tukaj ni imela interesa. Tekme bi bilo potrebno pripeljati v kakšna mesta, da bi bilo vse skupaj bolj zanimivo. Moti me, da se nekatere tekmovalke, ki niso vrh, odločajo za svoje ekipe. Prvič je tukaj ogromno finančnih sredstev … Ne vidim poante v tem, vseeno je to šport, kjer ti 200 dni v letu treniraš in da si vedno sam … Vedno potrebuješ za primerjave druge ekipe, da pa ti stalno organiziraš in iščeš s kom boš treniral, se pa mi zdi malo “zafrustrirano”, če tega postane preveč. 

Vas ljudje še prepoznajo in ustavljajo za skupne fotografije?

Ja, to najbolj »porajtam« v gostilni, kjer sem veliko delala na promociji. Imam svoj olimpijski kotiček, ki je še posebej zanimiv za tuje goste, ki prihajajo v poletnih mesecih. Pozimi in v drugih obdobjih pa tudi Slovenci. Je tako pozitivna zgodba, dodala sem ta pridih v restavracijo in tudi velikokrat tudi sama pomagam in tako kdaj kdo prosi za avtogram, imam tudi avtogram kartice, ali pa da se skupaj slikamo. Zanimivo je, ko rečejo starši: »Ja, veste, ona je pa smučala,« ker otroci me več ne prepoznajo, verjetno pa so starši tista naša generacija … (smeh)

Prikaži Več

Podobni članki

Preglej tudi
Close
Back to top button