Jure Košir: »S posteljo so prišli na vhod olimpijske vasi in me na njej odnesli do moje sobe.«

Slovenija je pred dnevi v Žanu Kranjcu dobila novega olimpijskega junaka. Med najbolj veselimi ob dosežku Kranjca je bil Jure Košir, dobitnik bronaste kolajne z olimpijskih iger v Lillehammerju pred osemindvajsetimi leti. Moški del reprezentance alpskega smučanja je dolgo čakal na naslednika Koširja, ki je leta 1994 skupaj s Katjo Koren in Alenko Dovžan v Sloveniji povzročil pravo evforijo. Danes skoraj 50-letni nekdanji smučar pravi, da so bili to res lepi časi, ki se mu zdaj med olimpijskim dogajanjem še pogosteje prikradejo v spomin. Z nami je delil kako je bilo zastopati za takrat novoustanovljeno državo, opisal je doganje na štirih olimpijskihi igrah, ki se jih je kot tekmovalec udeležil in tudi zabavno anekdoto ob osvojeni kolajni na Norveškem.

Športniki, ki ste bili vpeti v olimpijsko dogajanje in dosegli kolajno, boljše poznate občutke, ki jih doživljajo zdaj naši olimpijci v Pekingu. Spremljate zaradi tega še bolj čustveno vse uspehe naših olimpijcev? 

Da, vsekakor. Ko nekomu uspe priti do odličja, potem približno vem, kako se počuti v tistem trenutku. Še posebej sedaj, ko je Žan Kranjec v veleslalomu dobil medaljo, se mi je zdelo, da vse dobro občutim tudi jaz, ki sem doma kot gledalec to gledal. Spomnim se, kako sem počutil. So takšna močna, intenzivna čustva, tudi zelo stresna na nek način, ampak to ti ostane za vse življenje. 

Verjetno ste bili kolajne od Žana Kranjca, ki »smuča res hit in ne počas« najbolj veseli? 

Da, seveda. Alpsko smučanje je moj šport. Kar nekaj časa se je sedaj na »moški strani« čakalo na to. Res predolgo, kljub temu da smo imeli vmes vrhunske smučarje. Žan Kranjec tudi to vsekakor je. Zelo si zasluži to medaljo, ker je že nekaj let kazal, da je vrhunski smučar in tudi obilico smole je imel v zadnjih sezonah; tudi osebno tragedijo ob smrti očeta, fant je pa znan kot izredno marljiv in deloven športnik in to je poplačano slej ko prej. Mislim, da je bilo res lepo to pogledati. 

Kot najstnik ste nastopili na olimpijskih igrah v Albertvillu. Je bilo vse skupaj še bolj posebno, ker ste zastopali barve takrat praktično nove države?

Star sem bil 19 let in sem vseeno vse skupaj spremljal še bolj začetniško. Bil sem še pod vtisom tega velikega dogodka. Jasno, zavedal sem se te velike spremembe; Slovenija kot samostojna država. Do zadnjega trenutka nismo vedeli, ali bomo sploh uspeli nastopiti pod slovensko zastavo. Na srečo se je potem to tudi zgodilo. Ko smo v Albertvillu korakali za zastavo je bil to poseben trenutek v slovenski zgodovini, ker je bilo to prelomno za nas kot državo. Kot športnik pa takrat nisem razmišljal o medalji, bil sem tudi presenečen, da sem na te olimpijske igre šel. Nabiral sem izkušnje, vozil sem vse discipline. Tam sem bil tri tedne. Bilo je enkratno. Z velikimi očmi sem opazoval takratne nosilce medalj in zmagovalce. Zgolj želel sem si, da v prihodnje to tudi sam doživim. Tako da so bile lepe igre, kot tiste začetne za samostojno Slovenijo.

Je bilo kaj zbadanja s strani jugoslovanskih kolegov?

Zbadanja ne, bilo je nekaj pripomb v smislu: »Joj zakaj ste se vi odcepili.« »Lahko bi bili še skupna država …« Kljub vsemu smo z vsemi ostali prijatelji, saj šport redko kdaj pozna kakšno sovraštvo. Tudi politika se običajno ne meša na športne terene.

Dve leti kasneje ste bili nosilec slovenske zastave na otvoritvi zimskih olimpijskih iger v Lillehammerju. Je bilo prisotne kaj treme pred oziroma med otvoritvijo?

Ne, to nisem smatral kot nek tekmovalen nastop, zgolj slediti je bilo potrebno protokolu, ki je dokaj enostaven. Bil je pa velikanski ponos. Če to športnik doživi, je res nekaj posebnega. Mislim pa, da sem zelo dobro opravil tisto fukncijo. 

Na tistih olimpijskih igrah ste dosegli bronasto kolajno. Še danes kdaj v mislih odpeljete vožnjo, ki vam je prinesla tretjo mesto?

Vožnje niti ne, se pa zelo dobro spominjam teh občutkov pred in med tekmovanjem. In pa predvsem po razpletu, ki je bil res dramatičen. Dokaj podoben temu, ki ga je zdaj doživel Žan Kranjec. Tudi jaz sem bil po prvi vožnji na osmem mestu in mi je nato uspela super druga vožnja, kjer je kar nekaj tekmovalcev izpadlo oziroma bilo počasnejših. 

Kako ste v olimpijski vasi praznovali osvojeno kolajno? 

Tisti dan nismo uspeli nič kaj veliko praznovati, ker je bil slalom običajno zadnji dan olimpijskih iger in je takoj po tekmi zvečer sledila razglasitev v olimpijskem središču, na to pa smo že odšli na pot domov, kjer so nam pripravljali velik in nepozaben sprejem. Smo se pa seveda poveselili. Osrednjo vlogo glavnega navijača je imel Franci Petek, skakalec, kjer so mi po tem, ko sem po tekmi, še preden sem dobil kolajno, prišel v olimpijsko vas, mojo posteljo razstavili in z njo prišli na vhod olimpijske vasi. Na njej so me odnesli do moje sobe.To je bilo zelo zanimivo za videti. Takrat smo vsako medaljo slavili, kot da je zlata. Tudi od Katje in Alenke. Obema smo tudi pripravili presenečenje, ko sta se vrnili po tekmi. Bili smo zelo enotna in povezana reprezentnca. Treba je vedeti, da so bila takrat olimpijske igre vseeno zelo centralizirane. Vsi smo bivali v eni olimpijski vasi, vse je bilo na nek način manjše in bolj povezano. Dandanes pa so športniki na igrah, sploh tukaj v Pekingu, razkropljeni zelo narazen in je zaradi tega verjetno malo manj ekipnega vzdušja. 

Lahko opišete kako ste občutili evforijo, ko ste se s Katjo Koren in Alenko Dovžan vrnili iz Norveške?

Tisti trenutek je sovpadal tudi z narodno zavestjo pri osamosvojitvi. Smučanje je bilo vedno smatrano kot slovenski šport, zato se je tako veliko ljudi tudi zbralo. Mislim, da jih je bilo takrat na sprejemu v Ljubljani 10.000 in tudi že na Brniku je bila nepregledna množica ljudi. Mi tega nismo pričakovali. Nihče nas ni opozoril, da nas doma čaka nekaj takega. Bil sem šokiran, mogoče sem imel celo večjo tremo na tistem odru na Kongresnem trgu v Ljubljani, kot pa na sami tekmi. Kot 22-letnemu fantu je bilo to res »vesolje«. Res je bilo lepo doživeti tak odziv naroda. 

Vam je kot smučarju po osvojeni kolajni padlo z ramen veliko breme in je bilo v nadaljevanju kariere lažje, ali je vseeno v profesionalnem športu tako, da se uspeh začasno pozabi in morda pride v ospredje vse to, ko se kariera zaključi?

Na nek način je neka razbremenitev, ampak večina športnikov želi še več. Postaviš si nek nov cilj. Ko ponovno začneš trenirati, si moraš postaviti cilje in to sicer ne gre v pozabo, imaš pa to v svoji »kartoteki«, potem pa stremiš k naslednjim ciljem. Imel sem možnost nastopiti še na dveh olimpjskih igrah; v Naganu 1998 in v Salt Lake Cityju leta 2002. V Naganu mi je uspela pomoje še boljša vožnja kot v Lillhemmerju, ampak takrat v veleslalomu, kjer sem za peščico stotink zgrešil medaljo. Je pa to prikaz krutosti iger, kjer moraš imeti tudi veliko mero sreče. Toliko, kot sem imel sreče v Lillehammerju, sem imel kasneje smole. Tudi v Salt Lake Cityju sem bil v dobri formi, ampak se na žalost ni izšlo. En dan pred tekmo je začelo deževati in je bila tista slalomska tekma res »bedna«.

Kaj vam je poleg tekem v Naganu in Salt Lake Cityju najbolj ostalo v spominu?

Zanimive so bile igre v Salt Lake Cityju, ki so se zgodile zelo hitro po terorističnih napadih 11. septembra. Varnost je bila na prvem mestu in na trenutke sem imel občutek, kot da smo zaporniki, ki smo bili zaprti v neki zgradbi, kjer so nas ven spuščali zato, da smo tekmovali. Na vsakem koraku je bilo težko orožje, ogromno pregledovanja, psihoza … To je bilo na nek način za pričakovati. Kar nekaj časa sem se bal, če igre zaradi tega stanja sploh bodo. Za Nagano lahko rečem, da so bile lepe igre, ampak so bile ene tistih prvih, kjer so bila tekmovališča precej narazen. Bivali smo kar daleč vstran od Nagana in to ti je dalo občutek, kot da si na tekmi svetovnega pokala in si malo izgubil olimpijski duh. Vendar ti kot profesionalni športnik takrat niti več ne razmišljaš o teh vzdušjih, ampak prideš tja s ciljem osvojiti medaljo in prav je, da se tako razmišlja. Veliko slovenskih športnikov ima dandanes jasne cilje in se ne prepuščajo veselju, ki te zelo hitro potegne noter – da si nisi tekmovalec ampak zgolj nek udeleženec.

Redno spremljate alpsko smučanje?

Da, precej podrobno. Še zmeraj sem vključen v dejavnosti, ki so povezane z alpskim smučanjem, tako da sem zelo na tekočem. 

Se je ljubezen do smučanja po karieri ohladila?

Ne morem reči, da se mi je kaj zamerilo. Niti slučajno. Prej bi rekel, da mi je »padla dol« disciplina v smislu fizičnega treniranja. To me je nekaj let držalo, da nisem bil prav veliko fizično aktiven, ampak da bi pa smučanje kot dejavnost opustil pa sploh ne. Še dandanes grem velikokrat smučat in mi je zmeraj lepo. 

V čem se alpsko smučanje danes najbolj razlikuje od tistega iz vaših časov?

Menim, da se najbolj razlikuje v tem, kako delujejo tekmovalci. Dandanes se mi zdi, da je na veliko višjem profesionalnem nivoju. Tekmovalci imajo svoje privatne ekipe, mislim, da je zato veliko manj druženja, ker je vsak v svojem balončku, poleg tega pa so še telefoni, računalniki in vse skupaj poteka bolj na daljavo. Takrat smo pa veliko časa preživeli skupaj v hotelih po treningih in tekmah, se družili veliko več, vsaj tako, kolikor opažam. Tudi privatnih ekip je bilo veliko manj kot sedaj. Kar se pa same tehnike tiče, bi pa rekel, da se je precej izpopolnila. Dandanes kdaj uspe tekmovalcem in tekmovalkam vožnja, ki je skoraj perfektna po robnikih, brez kakršnihkoli napak. Veliko je šlo naprej v tehniki. 

Še kdaj poprimete za mikrofon in kaj odrappa-te?

To je zdaj domena mojih otrok –  najstnikov, ki so se na nek način spoznali tudi s tisto glasbo, ki smo jo ustvarjali in me kdaj tudi malo zbadajo. Sledim novim trendom v tej glasbi, ker me še vseeno zanima kaj se dogaja. Za mikrofon več ne zagrabim, odrappam pa še kdaj.