Ljubljanski Nebotičnik
»Včeraj popoldne je bil nebotičnik, zlasti pa kavarna na njem, otvorjen brez pompa z intimno čajanko,« je na današnji dan leta 1933 pisalo v Slovenskem narodu. Dan prej, 21. februarja 1933, je bilo namreč odprtje do leta 1934 najvišjega objekta v srednji Evropi in do druge svetovne vojne najvišje stavbe na Balkanu. Obiskovalci so presenečeno zrli v 45 stropnih luči z jedkanimi stekli, ki jih je izdelal ljubljanski oblikovalec stekla Ivan Klein. Tri matirana v današnjem stropu so še originalna, prav tako svetilke pasarstva Kregar in originalna drsna vrata po ameriških zgledih.
Vladimirja Šubica je misel o nebotičniku preganjala že od začetka 20. let prejšnjega stoletja. Že v letih 1922 in 1923, ko se je o njem začel posvetovati s statikom te zgradbe Stankom Dimnikom. A želel ga je postaviti pri takrat komaj kaj preizkušenem armiranobetonskem skeletu. In statik je pritrdil: Dalo bi se! Za načrt so se ogreli pri Pokojninskem zavodu in leta 1929 kupili zemljišče ob Dunajski cesti, Bethovnovi ulici in Gajevi. Cena: 795.340 din.
Leto 1929 je bilo leto napredka in denarja je bilo dovolj, a do izgradnje so se svetovne gospodarske razmere spremenile in začela se je huda gospodarska kriza.
Dejstvo je, da so ustvarjalci Nebotičnika prekoračili višino, ki je bila podana s stavbnim dovoljenjem, kar za pet nadstropij, da so bili privrženci Nebotičnika izjemno vplivni in dobro organizirani. Na mestnem magistratu so bili tiho, saj so se znašli v pravni praznini, vedeli niso niti, kako naj bo Nebotičnik zaveden: ali kot osemnadstropni objekt, kot si ga je zamislil Jože Plečnik z zaključkom ali kako drugače. No kakorkoli:
Ljubljanski nebotičnik je tako dokončan 21. februarja 1933. Projektiral ga je arhitekt Vladimir Šubic, zgradil pa ljubjanski stavbenik Ivan Bricelj. Nebotičnik stoji na mestu, kjer je bil v srednjem veku samostan. Gradbeniki so med začetnimi deli pri kopanju nekaj metrov pod površjem naleteli na vodnjak iz 13. stoletja.
Ob odprtju je bila to najvišja stavba v srednji Evropi in do druge svetovne vojne najvišja stavba na takratnem političnem ozemlju Balkana. Projekt je izdelal Vladimir Šubic s pomočjo statika Stanka Dimnika ter arhitektov Ladislava Khama, Iva Medveda (paviljon na terasi), Marjana Mušiča (tempieto na vrhu), Marjana Severja in Bojana Stupica (okovje v kavarni). Stavba je okrašena s kipom Lojzeta Dolinarja (v višini 6. nadstropja je štirimetrski kip v prihodnost zazrte Genije), monumentalno preddverje v pritličju je obloženo s poliranim podpeškim marmorjem, krasijo pa ga 4 glave penatov Franceta Goršeta, po grško-rimski mitologiji hišnih varuhov, zavetnikov doma in družine ter okrasje nad glavnim vhodom delo Borisa Kalina. V višja nadstropja je že tedaj vozilo dvigalo, kar je bila velika novost, sicer pa je za dostop zgrajeno tudi monumentalno spiralno stopnišče.
Kavarna je bila ob odprtju urejena z izbrano opremo in dekoracijo po vzoru ameriških kavarn. Stene so bile obložene s kraškim marmorjem, strop okrašen z zlatim meandrom na modri podlagi, na oknih so bile žametne zavese, razgled na mesto pa veličasten.
Zasnova temelji na neoklasičnih in art déco. Oblika sledi klasični tripartitni delitvi stolpnice, katerega začetnik je ameriški arhitekt Louis Sullivan. Sestavljen je tako, da na ulico in pešce učinkuje homogeno, gred in krona, začinjena s krožnim stebriščem in drogom za zastave, pa sta bila dodani po zaključku stolpa. Na fasadi so enakomerno razporejena pravokotna okna z okvirjem iz kamna, poudarjenimi v pritličju in prvem nadstropju in polkrožnimi okni v kavarni v 11. nadstropju.
Konstrukcija je armiranobetonska skeletna konstrukcija z vmesnimi betonskimi in opečnatimi stenami, ki temelji na 16 betonskih vodnjakih, segajočih 18 metrov globoko vse do žive skale. Nebotičnik je visok 70,35 m. Zgrajen je potresno varno. Inženir Dimnik je statiko računal po zahtevnem in zanesljivem japonskem modelu in je pri izračunu upošteval kar 35-kratni potresni faktor.
Za tedanji čas so bile zanimive stropne luči z jedkanimi stekli, ki jih je izdelal ljubljanski oblikovalec stekla Ivan Klein, in posebno ogledalo pred vstopom v kavarni, ki je ob pogledu vanj oblikovalo vitko linijo telesa. V današnjem stropu so še tri originalne matirane luči ter svetilke pasarstva Kregar in originalna drsna vrata, tedaj narejena po ameriških zgledih. V kavarni so na začetku stregli samo v kristalu in srebru.
V temeljni kamen ljubljanskega Nebotičnika je vrezan verz Otona Župančiča: »Da naše zrno bo imelo leho in nam bo letina pod varno streho«.
Ljubljančani so bili na Nebotičnik ponosni, njegova višina je vzbujala zavist pri južnih sosedih. Časopis Slovenski narod je 19. septembra 1931 pisal: “Na naš Nebotičnik smo Ljubljančani in Slovenci upravičeno ponosni. Prav tako poslopje so si zgradili v Kölnu, drugo nič višje imajo v Berlinu […] Nebotičnik nam zavidajo Beograjčani in Zagrebčani in Beograjčani so že sklenili postaviti nebotičnik s 25 nadstropji, Zagrebčani bi jih pa seveda radi prekosili in hočejo napraviti nebotičnik s 27 nadstropji, samo da nimajo še potrebnega drobiža.”
