Nostalgija

Na današnji dan

Leta 1932 se je rodil politik Jože Pučnik, eden ključnih akterjev slovenske osamosvojitve. Zaradi kritike režima v nekdanji skupni državi več let preživel v zaporu, se nato zaradi pritiskov preselil v Nemčijo, nato pa se vrnil v Slovenijo in postal eden ključnih akterjev osamosvojitve.

NB745 65 OBS Pucnik 1990

Rojen je bil v katoliški kmečki družini, ki je med drugo svetovno vojno podpirala Osvobodilno fronto slovenskega naroda.

Pučnik se je prvič soočil z nedemokratičnostjo povojnega režima v Titovi Jugoslaviji že kot najstnik. Ker je objavil nekaj kritičnih misli v srednješolskem glasilu Iskanja, so mu prepovedali opravljati zaključni izpit. Ker se brez zaključnega izpita ni mogel vpisati na univerzo, so ga vpoklicali v takratno jugoslovansko vojsko. Po odsluženem vojaškem roku mu je bilo dovoljeno sodelovati na zaključnem izpitu, ki ga je opravil in se vpisal na Univerzo v Ljubljani, kjer je študiral filozofijo in primerjalno književnost. Diplomiral je leta 1958.

Za časa svojih študentskih let v Ljubljani se je zbližal s skupino mladih intelektualcev, znanih pod imenom kritična generacija, ki je želela odpreti prostor za javno razpravo in izzivala rigidno kulturno politiko titoističnega režima v takratni Socialistični republiki Sloveniji. Med Pučnikovimi najtesnejšimi sodelavci tistega obdobja so bili literarni kritik in filozof Taras Kermauner, filozof in kasnejši sociolog Veljko Rus in pesnik Veno Taufer. Mladi Pučnik je verjel, da bi bilo mogoče sistem spremeniti od znotraj, zato se je včlanil v Zvezo komunistov Slovenije. Hkrati pa je objavil serijo kritičnih člankov v Reviji 57, v katerih je odkrito kritiziral gospodarsko politiko komunističnega režima.

Leta 1958 je bil Pučnik prvič aretiran, in sicer zaradi “spodkopavanja socialistične ureditve”. Obsojen je bil na 9 let zapora. Na sojenju, ki je trajalo le nekaj ur, je bil obtožen, da je podpihoval delavce k stavki. Nekateri sodobniki so menili, da naj bi Pučnikova obsodba služila kot vzorčni zastrahovalni primer, s katerim je želel režim utišati ostale disidentske intelektualce tistega časa.

Izpuščen je bil po 5 letih prestanega zapora, leta 1963, in takoj nadaljeval s pisanjem, tokrat za alternativni zbornik Perspektive. V tem obdobju je že popolnoma odkrito in javno izražal svoje nasprotovanje in nestrinjanje z režimom. Leta 1964 je bil v Perspektivah objavljen njegov članek z naslovom “Problemi našega kmetijstva”. V njem je kritično obračunal s tedanjo kmetijsko politiko, za katero je menil, da je neučinkovita, svoje ugotovitve pa podkrepil tudi z javno dostopnimi uradnimi statistikami. Spet je bil aretiran in obsojen na dodatni 2 leti zapora, tokrat pa tudi izključen iz Zveze komunistov.

Med časom prestajanja zaporne kazni je Pučnik postal nekakšen idol generacije, vsaj v ozkem krogu slovenskih disidentskih intelektualcev. Dramatik Dominik Smole mu je posvetil dramo Antigona, Primož Kozak pa ga je upodobil kot glavnega junaka igre Afera. Obe drami sta predstavljali metaforo za totalitarne pritiske na civilno družbo v času komunističnega režima

Leta 1966 so ga izpustili iz zapora. Ker po mnogih poskusih ni uspel dobiti službe v Sloveniji, se je odločil za emigracijo v Zvezno republiko Nemčijo. Ustalil se je v Hamburgu, kjer se je preživljal z občasnimi fizičnimi deli. Ko se je odločil, da vpiše podiplomski študij na Univerzi v Hamburgu, je ljubljanska univerza po nareku slovenske partije ignorirala njegovo prošnjo, naj mu posreduje kopijo diplome.

Brez kopije diplome ni imel možnosti vpisa na podiplomski študij, zato se je ponovno vpisal na dodiplomski študij filozofije in sociologije in leta 1971 iz teh smeri tudi doktoriral. Po doktoratu je poučeval sociologijo na univerzah v Hamburgu in Lüneburgu. Za časa svojega življenja v Nemčiji je postal Pučnik podpornik nemške Socialnodemokratske stranke (SPD) in ohranjal osebne stike z mnogimi od njenih voditeljev. V poznih 80. je postal velik občudovalec takrat relativno neznanega socialdemokratskega predsednika vlade nemške zvezne dežele Spodnja Saška, Gerharda Schröderja, ki je kasneje postal tudi nemški zvezni kancler. Ravno Schröderja si je Pučnik izbral kot enega glavnih vzornikov na svoji kasnejši politični poti.

Za časa svojega izgnanstva je ohranjal stike z mnogimi pomembnimi kritičnimi intelektualci v Sloveniji, še posebej z dolgoletnim prijateljem Ivom Urbančičem. Sredi 80. je lahko Pučnik spet objavljal v Sloveniji, tokrat v alternativnem zborniku Nova revija.

download 18

POLITIČNA KARIERA:

Leta 1989 se je na povabilo novoustanovljene opozicijske Socialdemokratske zveze Slovenije vrnil v Slovenijo, kjer je bil izvoljen za predsednika stranke. Leta 1990 je bil izvoljen za voditelja Demokratične Opozicije Slovenije (DEMOS), v kateri so se združile vse novoustanovljene opozicijske politične stranke. Ta koalicija je pod Pučnikovim vodstvom zmagala na prvih svobodnih volitvah v Sloveniji po 2. svetovni vojni.

Čeprav je bilo pričakovano, da bo kot vodja DEMOS po zmagi na volitvah Pučnik prevzel tudi mandatarstvo, se je temu odrekel in mandatarstvo prepustil Lojzetu Peterletu, predsedniku Slovenskih krščanskih demokratov, ki so dobili največ glasov v koaliciji DEMOS. V novi vladi je Pučnik prevzel mesto podpredsednika.

Na volitvah za Predsednika predsedstva Republike Slovenije je kot kandidat DEMOS kandidiral in v 2. krogu predsedniških volitev, ki jih imajo mnogi še vedno za ene ključnih v novejši slovenski zgodovini, izgubil proti kandidatu reformiranih komunistov, zadnjemu generalnemu sekretarju Zveze komunistov Slovenije, Milanu Kučanu. Pučnik je zbral v drugem krogu 43 % glasov, Kučan pa 57 %.

Kot vodja DEMOS in podpredsednik vlade je bistveno prispeval k dinamiki slovenskega osamosvajanja, tako pri pripravi kot pri izvedbi osamosvojitvenega plebiscita, kakor tudi v poosamosvojitvenem dogajanju.

Pred plebiscitom je 16. decembra 1990 na zborovanju v Ljutomeru dejal, da ne bo vsak, ki ima na dan plebiscita bivališče v Sloveniji, dobil državljanstva brez posebnih pogojev ter da bo kot “predsednik socialdemokratske stranke zastavil ves svoj vpliv, da v Sloveniji ne bodo nastali problemi, podobni kninskim, ali takšni, s kakršnimi se srečujejo Angleži, Francozi, Nemci in ostale države”.

Po uspešno izvedeni osamosvojitvi in prvih mednarodnih priznanjih nove države Slovenije se je začela koalicija DEMOS krhati. Pučnik je doumel, da koalicije zaradi velikih razlik med strankami članicami ne bo mogoče trajno vzdrževati, zato je jeseni leta 1991 sprožil proces njene razpustitve.

Spomladi leta 1992 je skupaj s svojo Socialdemokratsko stranko podprl imenovanje Janeza Drnovška iz Liberalne demokracije Slovenije za mandatarja za sestavo 2. vlade Republike Slovenije.

Na predčasnih volitvah leta 1992 je Pučnikova Socialdemokratska stranka doživela hud udarec, saj je s 3,4 % glasov komaj prestopila prag parlamenta. Sam je bil kot poslanec izvoljen v 1. državni zbor Republike Slovenije.

Kmalu zatem je Pučnik odstopil z mesta predsednika stranke in leta 1993 prepustil njeno vodenje Janezu Janši. Svojo politično pot v letih 1992-1996 je nadaljeval kot poslanec Državnega zbora in predsednik parlamentarne Preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev. Leta 1996, ob zaključku svojega poslanskega mandata, se je umaknil iz aktivne politike.

916310

Jože Pučnik je umrl leta 2003 v Nemčiji. Pokopali so ga v njegovem domačem kraju Črešnjevec pri Slovenski Bistrici. Pogreba se je udeležila množica ljudi. Pogrebni govor je imel Ivo Urbančič, filozof in njegov dolgoletni prijatelj.

Prikaži Več

Podobni članki

Preglej tudi
Close
Back to top button