Nostalgija

Na današnji dan…

Se je rodil Alojz Uran, nadškod Aljoz Uran, ki je bil med Slovenci izjemno priljubljen. Med ljudmi bo ostal v trajnem spominu zlasti po svojem izrednem pevskem talentu, lepem glasu in svoji topli, dobrodušni človeški naravi. Rad se je srečeval z ljudmi in kmalu je s svojim vedrim razpoloženjem spodbudil, da se je oglasila ljudska pesem. 

315866023679f769e81e244369cac226fcb8e46c5d1af2f824c

Nadškof Alojz Uran se je rodil 22. januarja 1945 v Spodnjih Gameljnah v župniji Šmartno pod Šmarno Goro kot zadnji od treh otrok v kmečki družini. Maturiral je leta 1964 na bežigrajski gimnaziji. Po študiju na Teološki fakulteti v Ljubljani ga je nadškof Jožef Pogačnik na praznik apostolov sv. Petra in Pavla 29. junija 1970 posvetil v duhovnika. Novo mašo je imel 12. julija 1970 v domači župniji Šmartno pod Šmarno Goro.

Svojo prvo duhovniško službo je kot stolni vikar (kaplan) nastopil v stolni župniji sv. Nikolaja v Ljubljani, kjer je ostal do leta 1973. Od leta 1973 do 1977 je bil na študiju v Rimu. Na Katehetskem inštitutu Pedagoške fakultete Papeške salezijanske univerze je opravil katehetsko pedagoško specializacijo in leta 1977 študij zaključil z magisterijem o katehezi odraslih. Po vrnitvi v Ljubljano je istega leta postal rektor malega semenišča pri sv. Petru v Ljubljani. Leta 1980 je bil imenovan za župnika župnije Ljubljana – Šentvid.

16. decembra 1992 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, 31. decembra 1992 pa je bil imenovan za kanonika in dekana stolnega kapitlja ter za arhidiakona prvega arhidiakonata. Na praznik Gospodovega razglašenja 6. januarja 1993 je bil v Rimu posvečen v škofa. Ob posvečenju si je za geslo izbral geslo: »Da, Oče.«

Leta 1996 je pripravljal in koordiniral prvi papežev obisk v Sloveniji.

25. oktobra 2004 je bil imenovan za ljubljanskega nadškofa metropolita, umeščen pa je bil 5. decembra 2004 v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani. Msgr. Alojz Uran je bil 34. rezidencialni škof ljubljanske nadškofije in četrti metropolit po obnovi ljubljanske metropolije leta 1969 ali peti metropolit v zgodovini ljubljanske (nad)škofije.

Uranov »križev pot« se je začel v petem letu vodenja ljubljanske nadškofije, jeseni 2009, ko je zaradi zdravstvenih težav ležal na intenzivnem oddelku ljubljanskega kliničnega centra, takratni apostolski nuncij v Sloveniji, Santos Abril y Castello, pa mu je med vljudnostnim obiskom predlagal, naj se odpove vodstvu ljubljanske nadškofije. Uran se je čudil, zakaj taka naglica.

Nedolgo zatem, 13. novembra 2009, se je moral Uran zglasiti na apostolski nunciaturi v Ljubljani in na prazen list, ki je nosil glavo apostolske nunciature, napisati prošnjo za razrešitev vodenja ljubljanske nadškofije zaradi zdravstvenih razlogov. Kot je Uran navedel v pismu slovenskim škofom, ki ga je napisal junija 2012, je bilo »besedilo odpovedi že napisano in jaz sem ga samo ročno prepisal«.

28. novembra 2009 je papež Benedikt XVI. sprejel njegov odstop s položaja ljubljanskega nadškofa in metropolita, za katerega je zaprosil zaradi slabega zdravstvenega stanja. Na Tržaškem je živel do leta 2016, ko mu je novi papež Frančišek dovolil vrnitev v domovino.

Apostolski nuncij nadškofu Uranu ni odgovoril na vprašanje, katere obsodbe ga bremenijo, da je kazen tako stroga, češ da se on ne poglablja v vsebino, ampak zgolj posreduje navodila (inštrukcije) kongregacije.

Šele v pogovoru s prefektom kongregacije za škofe kardinalom Marcom Quelletom, ki je bil 31. maja 2012 v Rimu, je nadškof Uran prvič izvedel za »za vsebino temeljne obsodbe: domnevno očetovstvo. O obtožbi sem bil seznanjen samo ustno, nobenega pisnega dokumenta mi ni uspelo videti.«

Kot je v pismu škofom še dodal Uran, so ga torej »v cerkvenih uradih obsodili, nihče pa me ni obvestil o vsebini obsodbe. Tako nisem imel niti možnosti, da bi se zagovarjal. Ostajam globoko prizadet in začuden tudi nad samim načinom izgona: naložena mi je bila cerkvena kazen, ne da bi bila poprej dokazana in predstavljena moja krivda.«

2013 06 Trst 03 RobertK p

Po uradni upokojitvi se je nadškof Uran z velikim veseljem in gorečnostjo posvetil duhovnemu spremljanju različnih skupin na številnih romanjih. Poletne mesece je običajno preživljal na božjepotnih Svetih Višarjah, kjer je s posebno domačnostjo sprejemal Marijine romarje, maševal in spovedoval.

Po bolezni je umrl 11. aprila 2020, na veliko soboto, v ljubljanskem Hospicu. Zaradi epidemije virusa SARS-CoV-2, ki je bila ravno takrat na vrhuncu, je maša zadušnica v ljubljanski stolnici potekala ob prisotnosti le nekaj družinskih članov in pevskega kvarteta. Mašo je daroval ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore, somaševali pa so pomožna škofa Anton Jamnik in Franc Šuštar ter duhovnika Sebastijan Likar in Ivan Jagodic.

Alojzija Urana so pokopali v grobnici kapele sv. Andreja. 

Prikaži Več

Podobni članki

Preglej tudi
Close
Back to top button