Neverjetna zgodba Petre Majdič
Leta 2010 si je Petra Majdič z življenjsko predstavo kljub padcu in poškodbi na ogrevanju priborila olimpijski bron v klasičnem šprintu v Vancouvru.
Petra Majdič je v klasičnem šprintu napisala neverjetno olimpijsko zgodbo! S strahotnimi bolečinami, ki si jih je lajšala s protibolečinskimi tabletami, je vztrajala vse do konca in se z dih jemajočo predstavo kot tretja tekačica prebila do cilja in olimpijskega odličja, ki je krona njene več kot 20-letne tekaške kariere.
Majdičeva je samo nekaj minut pred začetkom kvalifikacij na spustu zgrmela s poledenele proge in padla v jarek pod progo. Petra je po padcu vsaj dva metra globoko v nezaščiten jarek tožila nad hudimi bolečinami v hrbtu in rebrih. Tekmovalna žirija je ob soglasju vodij reprezentanc najboljši slovenski tekačici dopustila, da je štartala kot zadnja med 54 kvalifikantkami. Z izredno predstavo je navkljub vsem bolečinam odtekla 19. čas kvalifikacij.
V bolečinah na slikanje reber
Po nesrečnem padcu najboljše sprinterke na svetu je vodja tekaških ekip Marko Gracer dejal, da je le malo upanja za Petrin finalni nastop. Majdičevo, ki je imela obraz skremžen od bolečin, so takoj po končanem kvalifikacijskem nastopu odpeljali na rentgensko slikanje v mobilno bolnišnico.
Predstavnik za stike z javnostmi slovenske olimpijske reprezentance Brane Dmitrovič je pred četrtfinalom sporočil izide pregleda: “Niso ugotovili nobenega zloma, gre samo za hud udarec. Niso poškodovani notranji organi. Moram poudariti, da je Petri pomagal tudi zdravnik kanadske reprezentance in ji odsvetoval lokalno anestezijo, ker bi se poškodba lahko še poslabšala. Dobila bo le protibolečinske tablete. Petra se je odločila, da bo storila vse, da bo šla na štart in nastopila.” In je! In to kako!
V finale uvrščena po času
Z neverjetno voljo in borbenostjo, kljub silnim bolečinam, je zmagala v 4. četrtfinalni skupini in se zanesljivo uvrstila v polfinale, kjer je z Justino Kowalczyk tekla v drugi skupini. Kljub zaostanku za trojico tekmovalk se Petra ni vdala in je z izjemnim zaključkom zasedla četrto mesto in se po času kot zadnja šesta tekmovalka uvrstila v veliki finale.
Z bolečinami in nasmehom na stopničke
Z neverjetno borbenostjo, ki je presegala meje dojemljivega, je 30-letnica iz Brinja osvojila deveto slovensko zimsko olimpijsko odličje in se vpisala v zgodovino slovenskega športa. Na cilju je Petra za nekaj trenutkov izgubila celo zavest, po prvi pomoči so jo slovenski trenerji in bolničarji odnesli v reševalni avtomobil. Na poti do zmagovitega odra jo je moral podpirati trener Ivan Hudač, nato se je z vidnimi bolečinami, a z nasmehom na ustih povzpela na stopničko za tretje mesto.
“20 let delam za to. Čudež je bil, da sem sploh prišla na štart. Ta medalja je posuta z diamanti, ne zlata,” je izmučena, a presrečna Petra opisala občutke po izpolnitvi velikega cilja.
Petra Majdič je po tej izbojevani bitki vsem športnikom velik vzor.
To je bila prva olimpijska medalja za Slovenijo v smučarskih tekih. Petre pa si ne bomo zapomnili samo po tem uspehu. Tekačica iz Dola pri Ljubljani je na svetovnih prvenstvih osvojila dve medalji, na tekmah svetovnega pokala je na najvišji stopnički stala kar 24-krat in je trenutno na četrtem mestu vseh časov. Omeniti je treba, da je trikrat zmagala tudi v skupnem seštevku svetovnega pokala v šprintu. Zgodbe iz Vancouvra pa se verjetno ne bi branil marsikateri hollywoodski režiser.
lovenska smučarska šampionka Petra Majdič je pozneje dobila prestižno Foxovo nagrado. Fundacija Terryja Foxa ji je v dogovoru s kanadskimi prireditelji dan pred koncem iger slovesno podelila nagrado za najbolj pogumnega in požrtvovalnega športnika.
Gre za nagrado, poimenovano po kanadskem športnem junaku Terryju Foxu, vsestranskem športniku, ki se je leta 1976 poškodoval v prometni nesreči in po letu dni, ko so mu odkrili še kostnega raka, je ostal brez noge. Leta 1980 je Fox, ki velja za kanadskega narodnega junaka, v maratonu upanja v 143 dneh s protezo pretekel 5.373 kilometrov od vzhodne do zahodne obale Kanade. “Morda se res sliši preprosto, a lahko rečem, da je ta nagrada zame drugi popotresni sunek, ki je velikokrat še hujši kot potresni. In če pravim, da je bila ta bronasta medalja res nekaj posebnega, je ta nagrada zame še nekaj več v moji karieri. Mislim, da je to nagrada, ki je prerasla vse druge,” je takrat povedala Majdičeva.
