Pesmi ne umrejo…
Na svetu si, da gledaš sonce,
na svetu si, da greš za soncem,
na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjaš – sence.
Na današnji dan, 21. oktobra leta 2011, pred 10timi leti torej, je v štiriinosemdesetem letu starosti po daljši bolezni umrl slovenski pesnik, prevajalec in urednik Tone Pavček.
Tone Pavček se je rodil 29. septembra leta 1928 v Šentjuriju pri Novem mestu, kjer je živel do svojega 16. leta. Prvi razred osnovne šole je obiskoval v Mirni Peči, naslednje leto pa so ga prešolali v internat k nunam v Ljubljano. V Ljubljani je končal klasično gimnazijo, se po maturi vpisal na pravno fakulteto in diplomiral leta 1954, vendar pravne službe nikoli ni opravljal.
Svojo pesniško pot je Pavček začel skupaj z Janezom Menartom, Cirilom Zlobcem in Kajetanom Kovičem s slovito kolektivno zbirko Pesmi štirih leta 1953 in jo nadaljeval z nizom odlično sprejetih in priljubljenih pesniških knjig, med katerimi so med drugimi Ujeti ocean, Poganske hvalnice, Temna zarja in Same pesmi o ljubezni.
Pavček je veliko pisal za mlade, Juri Muri v Afriki, pa Čenčarija, Prave (in neprave) pesmi,…V njegovi poeziji izstopa predvsem ljubezen do rodne Dolenjske, velik del njegovih del pa je posvetil tudi otrokoma Saši Pavček in Marku Pavčku.
Posebej je treba omeniti Pavčkovo esejistično pisanje, zlasti v treh delih objavljeno knjigo Čas duše, čas telesa (1994, 1997, 2004). V njej je občutljivo spregovoril o svojih dolenjskih rodovnih koreninah, o zorenju in odraščanju dečka in mladostnika, o šolanju v šoli in v življenju.
Poleg pisateljevanja je bil Pavček zelo dejaven tudi drugod. V letih 1955-1957 je bil novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici, nato pa do leta 1972 novinar in urednik na RTV Slovenija. Med letoma 1963 in 1967 je bil ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani. Pavček je bil do upokojitve glavni urednik Cankarjeve založbe, med njegovimi drugimi zadolžitvami je bilo posebej opaženo predsedovanje Društvu slovenskih pisateljev.
Od leta 1986 do slovenske osamosvojitve leta 1990 je bil poslanec slovenske skupščine. Maja 1989 je pred množico na Kongresnem trgu v Ljubljani prebral drugo majniško deklaracijo, ki je bila prva izmed političnih izjav, ki je zahtevala suvereno slovensko državo.
Za svoje delo je mnogo priznanj, bil je trikrat prejemnik Levstikove nagrade(1958, 1961 in leta 2005), leta 1959 Trdinove nagrade, Kajuhove nagrade leta 1986, leta 1996 nagrade večernice. Z Zlatim redom za zasluge je bil odlikovan leta 2009. Leta 1965 je Pavček prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1984 pa Prešernovo nagrado. Bil je častni mešan Ljubljane, kot tudi Mirne Peči in Novega mesta. Za vzgajanje vinograda trte refošk je prejel naziv vinski vitez. Od leta 2001 je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).
“Človek živi to svoje življenje in se trudi, da kdaj doreče misel, stavek, svoj kredo, svojo besedo. Včasih mu uspe, včasih ne,” je nekoč dejal Pavček.
Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu…
Vsak tiho zori
počasi in z leti,
a komor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.
A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže…
(Pesem o zvezdah)
