Upokojitev v stilu

Anita Ogulin: »Medgeneracijsko solidarnost je treba postaviti v osnovne vrednote!«

Kaj povedati o Aniti Ogulin? Najbolje bi bilo to nalogo prepustiti na stotinam družinam in otrokom, ki jim je Anita pomagala iz bede. Jih potegnila nazaj v življenje. Je tista oseba, ki nikoli ne bo obupala nad reševanjem stisk drugih. A takšno življenje in delo je tudi “prekletstvo”, saj pomeni, da moraš s temi zgodbami živeti. Tudi če na račun tega tudi ponoči pogosto težko zatisneš oči.

Kot prostovoljka v Zvezi prijateljev mladine Moste Polje deluje že skoraj pol stoletja. Je dobitnica mnogih priznanj in nagrad, a velikokrat pravi, da so nagrade, ki štejejo, otroški nasmehi. In zadnja leta tudi nasmehi starejših. Starejša populacija postaja vse bolj ranljiva skupina, česar se zaveda tudi Ogulinova, ki meni, da si nihče, ki je v življenju kaj ustvaril ne zasluži klavrnega konca. Po svetu moramo hoditi z odprtimi očmi in bomo videli, da marsikdo potrebuje pomoč. Ne glede na starost. Vsi smo namreč ljudje.

2cc0f7b39051a87a6173
Slika: Žurna24.si

Vsakodnevno ste priča težkim zgodbam ljudi, ki se dobesedno borijo za preživetje. Je težko zvečer zaspati ob vsem tem, kar slišite in vidite čez dan?

Če lahko iskreno povem, ko sem v postelji ves čas razmišljam in iščem rešitve. Ne morem si pomagati, to se mi že ves čas dogaja. Če oddremam, oddremam takrat, ko najdem zasilno rešitev. Pošteno povem. Ne prave, ampak zasilno rešitev. Pravo predebatiramo potem s  sodelavci.

Kako se počutite, ko ne morete pomagati? Je tukaj prisotne kaj krivde, ki seveda ni vaša, a vseeno.

Počutim se nemočna, kriva ne. Zelo nemočna. Marsikdaj se tudi opravičujem, marsikoga pokličem, ne bi sicer, za sebe nikoli ne, ampak v zvezi z ljudmi pa marsikoga pokličem, če poznam, če izvem, da obstaja pot do rešitve. Včasih tudi koga »zagnjavim«, vem da ni prav in pošteno, ampak gre za reševanje usod. 

S kakšnimi težavami se sooča populacija nad 60-timi?

Nad 60-timi, ker sem tudi sama nad, si zelo soočen s tem, da ne zmoreš toliko, kot si recimo še pred petimi leti. Tvoja biološka ura je začela drugače utripati, si pa želiš in imaš nekje v sebi prepričanje: »Joj, saj sem še vedno vitalen, saj bi še vedno lahko zmogel.« In daš res vse od sebe, da stvari izpelješ tako, kot si bil do zdaj vajen. Ampak, in to ne pride čez noč, vseeno prideš do spoznanja: »Joj, zdaj pa ne morem več.«

Potrebuješ nekaj časa, da ugotoviš, da tudi tebi  biološka ura tik-taka in da se stvari ne dogajajo več v takem ritmu, kot so se pred desetimi leti. Sama sem hvaležna usodi, da me ohranja pri vitalnosti, ker še ne čutim, intelektualno sploh ne, fizično pa tudi ne, kakšne hujše spremembe. Vesela sem, za vsak trenutek, ko še lahko. Ves čas se ukvarjam s tem: »Joj nisem še dovolj, moram še malo.« Vse življenje sem imela občutek, da sem malo hiperaktivna in imam občutek, da mi to pomaga (smeh).

Je starejše ljudi sram priznati, da potrebujejo pomoč?

Zelo jih je sram. A ne vseh. Ampak veste, tistih pravih, ki jim ni uspelo res nikjer, jim je pa res hudo. »Sem se trudil po lastnih  močeh, ni mi uspelo, ta trenutek ne zmorem naprej.« In seveda pomagamo. Če le lahko. Jim pošljemo tudi bone, hrano, pa tudi kurijavo jim kupimo. A ob tem moram opozoriti, da smo začeli zelo preverjati vse te zgodbe in prošnje za pomoč, ker vse zgodbe pa vendarle niso enake. Tudi če se s stiskami znajo predstaviti potem na ogledu vidimo, da je v ozadju še kaj drugega. Naprimer zasvojenosti. Veste, tam je pa težko pomagati. Vidiš, da imajo svojce, ki zares zmorejo in znajo …Zato se kar vprašamo kja: “Kaj si delal v življenju, da te je izklopil iz svojega življenja. Bil si odvisen, nisi skrbel … ” Vsak si ne zasluži, da bi pristopil in mu pomagal.

Vsakemu rečem: »Ne se smiliti samemu sebi, naredi kar lahko narediš, saj delaš sedaj pa res samo zase.« Tudi vprašam marsikdaj marsikoga, tudi svojce pokličem, zakaj niso zraven. In povedo zgodbo ko jih vprašam: »Kaj se vam je v življenju zgodilo, da niste znali oz. zmogli, ali pa hoteli poskrbeti za svoje otroke?« Zelo sem odkrita. 

Kakšno pomoč potrebujejo starejši?

Starejši potrebujejo nekoga, s katerim se lahko pogovarjajo. Tukaj imajo težave, ker ta korona je marsikoga tudi zaprla, a tudi prej je bil npr. manj komunikativen. Ko ima človek težave, ko ima človek, ki je dal res v življenju vse od sebe težave, se začnenja zapirati vase. To zapiranje vase ga oddaljuje od pomoči in ljudi. To je ena stran, ki predstavlja veliko težavo, sploh teh, ki so res upravičeni do pomoči. Druga je pa ta, da so ljudje, ki sodijo. Starejši ljudje ne prenesejo, da kdo njim kaj očita. Sama pravim, da se pogovorimo, kaj je bilo tisto, kar je bilo narobe. Ti očitki in te sodbe so grozne. In ljudi še bolj odvračajo od tega, da iščejo neko pomoč, sogovornika …

Predvsem pa tudi družbeni diskurz. Če si reven, si luzer. Kdo pa je rad luzer? Tudi če res zamočiš, nisi rad luzer. Ta družbeni diskurz je naredil predvsem starejšim tako škodo … Država je poskrbela za to, da ni več medsoseske pomoči. Včasih je sosed sosedu pomagal. Danes pa, spomnite se, ko je bilo govora, da bo sosed kazensko preganjan, če bo sosedu starostniku odmetal sneg z dvorišča. Meni se zdi to absolutno proti zakonu, da smo začeli s takšimi postopki, ki človeka odmikajo od sočloveka. To so, vsaj v mojih očeh, glavni razlogi, da še bolj škodujejo ostarelim in jih še bolj zapirajo v svoj svet. 

Kaj pa nizke pokojnine, tudi te večajo stiske kajne?

Tako je. Zelo nizke pogojnine. Zdajle bomo imeli, res se kar bojim, ves čas prošnje za kurjavo. Ljudje so dejansko na mrzlem. In tega jih je res strah, starejše ljudi zebe. Moramo vedeti, mi smo prekrvavljeni slabše kot takrat, ko smo bili mladi in mraz še bolj vpliva na vse ostarele. In jih res zebe. Druga stvar je prehrana. Starejšim ljudem ni več do mesa in tega, navsezadnje je meso bilo do sedaj še najceneje in bi raje kakšne žitarice in podobno, to je pa vse drago in vse dražje je.

Stari ljudje so res v enem takem začaranem krogu. Radi bi poskrbeli zase, ne zmorejo, obračajo cente … Saj ste slišali, da se hranijo tudi z mačjo hrano. Seveda je to ekstrem, ni praksa. Je pa težko, če imaš nizko pokojnino sestaviti in plačati vse stroške, pa še kvaliteto živeti. Kvalitetnega življenja za ostarele s povprečnimi ali nizkimi pokojninami ni več. Zakaj ne bi šel tudi ostareli v kino in se kdaj okopati v topel bazen … Pa ne more, če ima tako malo denarja. Te nizke pokojnine so čisto golo preživetje, tudi kava je že prestiž. Prosijo me za kavo, za deset dek kave, za hrano prosijo: »Dajte mi kakšno moko, saj si bom sama kruh spekla …« Jaz se včasih kar zjokam in namesto da grem domov, grem v trgovino in jim kaj odnesem.  Ker se mi zdi, da ne bi smeli nikogar pustiti, ki je v življenju kar koli ustvaril v taki situaciji, kot je. Ker nihče ni vreden takšnega ponižanja in bede, vsi smo ljudje. Ob tej priložnosti bi izpostavila Ninno Kozorog in Humanitarčka, ki sem jim tako hvaležna, ker ljudem vračajo upanje in dostojanstvo. 

Kaj pa lahko mladi storijo za starejše? 

Samo pristopite. Pristopite k vsakemu, vprašajte ga kako je, kako se počuti. Začnite pogovor, ker si to tako zelo želijo … Prisluhnite jim, če je le mogoče, pojdite kakšen korak z njimi,  na sprehod… Vprašajte jih, če kaj potrebuje. Pa ne v smislu denarja ali česar koli. Mogoče potrebujejo kakšno pot v trgovino, da jim kdo prekoplje vrt. Tako pogrešam to medsosedsko pomoč. Recimo; babica se trudi, ustvarila je vrtek in prodala kakšno zelenjavo in so jo prijavili in podobne zgodbe. To se ne bi smelo dogajati. V Sloveniji bi država morala pustiti, da se tudi sami znajdejo, da preživijo. Takoj bi ukinila sankcioniranje medsebojne pomoči. Mlade bi pa takoj v šolskem sistemu napotila, da obiskujejo ostarele in tiste, za katere vedo, da so sami doma. Medgeneracijsko solidarnost je treba postaviti v osnovne vrednote. 

Brez njih ne bi bilo nas … Kaj si želite da bi se generalno spremenilo v odnosu do upokojencev?

Prvič, družbeni diskurz in drugič, naj bodo pokojnine takšne, da bodo zagotavljale dostojno življenje. To ne pomeni ne vem koliko dodatka, to pomeni samo, da se preračuna koliko so mesečni stroški in da vsak prejme toliko, da si lahko mirno privošči še eno kavico na dan. 

Ob tem dodajmo še povabilo k akciji Zveze prijateljev mladine Moste Polje, kjer vabijo, da postanete del Verige dobrih ljudi. Pandemija naj bi po vsem svetu ustvarila dodatnih 150 milijonov revnih ljudi. Tudi v Sloveniji je življenje mnogim obrnila na glavo. Pošljite sporočilo SMS s ključno besedo VERIGANA5 na številko 3113 in vsak mesec prispevajte 5 EUR za družine v stiski. Iskrena hvala vsem, ki boste prispevali.

236459744 5001725763189083 8469760271874073059 n

Prikaži Več

Podobni članki

Preglej tudi
Close
Back to top button