Angela Zupan ─ Mama kremšnita

Blejska kremna rezina oz. kremšnita velja za simbol Bleda in zaščitni znak kraja. Ko jo omenimo, ne moremo mimo Angele Zupan iz Ribnega, ki je v slaščičarski delavnici Park hotela v 38 letih gotovo spekla na milijone kosov te odlične slaščice. Prijel se jo je celo vzdevek »Mama kremšnita«. Znanje je črpala od njenega »izumitelja« in ga prenašala na mlajše.

Slaščičarka je postala po naključju. Vso delovno dobo je preživela v slaščičarski delavnici Park hotela na Bledu. Z blejskimi kremšnitami je postala znana doma in tudi širše.

Rodila se je leta 1951 kot prvi otrok očetu Stanku in mami Angeli na domačiji pr´Kóslno v Ribnem. Ima še sestre Ivanko, Vido in Tatjano. Prva štiri leta osnovne šole je obiskovala v Ribnem, naslednja štiri pa na Bledu. Poklic slaščičarke jo na začetku sploh ni veselil.

Po končani osnovni šoli je imela željo postati trgovka. Ker ni imela vez in poznanstev ter »zgolj« dober učni uspeh, ji v nobeni trgovini ni uspelo dobiti prakse, zato je leto dni ostala doma. V najhujši sezoni leta 1967 je nato kot 15-letno dekle prišla v kavarno Park hotela za pomivalko. Mešanica trdega dela in vode je kmalu pustila krvave sledi na njenih rokah. Po treh mesecih pomivanja posode so v hotelu opazili njeno marljivost in ji izredno ponudili, da se pri njih izuči za slaščičarko. Ponudbo je sprejela in 1. oktobra 1967 začela s prakso pri slaščičarskem mojstru Ištvanu Lukačeviću.

»Včasih starih kremšnit ni bilo, saj so pogosto rezali še tople. Zanje nikoli niso delali reklame. 
Edina je potekala od ust do ust.«
(Angela Zupan)

Z letom 1968 se je že redno zaposlila. Hkrati se je vpisala na triletni program Gostinske šole Bled. Izobraževanje se je izvajalo po sistemu pol-pol, teoretični del v šoli in praktični del v hotelu. Ker je opravila veliko več mesečnih praktičnih ur od predpisanih, so ji neizkoriščene priznali in že 1. julija 1970 je bila izučena za slaščičarko. Leta 1983 je opravila še dodatni dve leti šolanja in pridobila naziv gostinski tehnik.

Služba se ji je začenjala že ob peti uri zjutraj. Ko je bilo dela še več, predvsem ob vikendih, so začenjali celo ob štirih. Kdaj bo končala s službo, ni vedela nikoli.Vodja slaščičarske delavnice je postala leta 1985 in ostala vse do upokojitve leta 2005. Na bolniški odsotnosti je bile zgolj dvakrat (približno 4 mesece). Leta 1998 je s kremšnitami sodelovala na turistični borzi v Londonu, pred letom 1990 je bila na izmenjavi v madžarskem Sombotelu.

Pred upokojitvijo je prejela priznanje za naj delavko družbe Sava. Kremšnit kot upokojenka ne peče več.

V zaslužen pokoj je odšla leta 2005 skupaj z direktorjem hotela Ludvikom Kerčmarjem, ki jo je tudi sprejel v službo. Leto prej je postala tudi naj delavka družbe Sava.

»Glede na stroške dela in kvaliteto materiala je bila njena cena ustrezna, danes pa se mi zdi predraga.«

(Angela Zupan)

Po upokojitvi je spekla le še en pekač kremšnit, jé jih že dolgo dolgo ne več. Spekla bi jih le še bolniku za zdravilo. Večkrat pripravi princes krofe, različne potice (orehovo, pehtranovo, makovo, češpljevo in jabolčno) in flancate. Doma peče tudi kruh. Razveseljuje jo tudi delo na majhni domači kmetiji in vrtu. Iz domačih pridelkov dela marmelade, sokove in kis.

V zasebnem in poklicnem življenju se ji je zgodilo marsikaj zanimivega in zabavnega, pa tudi tragičnega.

Na začetku delovnega razmerja še ni imela vozniškega izpita, zato je v službo hodila peš. Strah jo je bilo teme in večkrat jo je zato spremljal oče, po njegovi smrti pa mama. Leta 1971 si je kupila fička in se prijavila v avtošolo. Pet ur vožnje z inštruktorjem je bilo dovolj, da se je nato brez vozniškega izpita vozila do Bleda. Tako je prevozila približno 2000 kilometrov. Miličniki so jo prvič ustavili takoj, ko je opravila izpit, prej na srečo nikoli.

Denar od zasluženega plačila je skrbno varčevala za novo pohištvo, vendar je morala načrte spremeniti. Žal ji je takrat še zelo mlad umrl oče, zato je ves prihranek namenila za njegov pogreb in žalne obleke za domače.

Kdaj se je je prijel vzdevek »Mama kremšnita«, ne ve, ji je pa pomagal pri pozitivni zdravniški obravnavi ob njeni hudi nesreči s traktorjem leta 2017.

Angela Zupan se je strogo držala Ištvanovega recepta, kremšnite pa so postajale vedno bolj prepoznavne. Veliko obiskovalcev Bleda je domov odhajalo nasmejanih in otovorjenih z dodatnimi kosi iz Park hotela. V veliki meri so bili to Ljubljančani, ki so jim domačini nadeli hudomušen vzdevek Kremšnitarji.

V pravi blejski kremšniti ni gustina in aditivov, le jajca, sladkor, moka, vanilin sladkor in mleko. Vsaka od teh sestavin je zelo pomembna. Nikoli niso uporabljali margarine, le maslo in večja jajca kategorije S. Za vso sezono so moko naročali že aprila ali maja, da je bila uležana, saj sveža za listnato testo ni primerna. V obdobju po Ištvanu so celo uporabljali mleti zdrob, še kasneje moko tip 400. Vodstvo je vse bolj težilo k zmanjšanju zalog, zato so morali vlagati prošnje za nakup 1.200 kg moke zgolj za peko kremšnit. Vse ostalo so nabavljali v Špeceriji Bled in pri Ljubljanskih mlekarnah.

Danes prodajo 3500 kremšnit na dan. V 70. letih prejšnjega stoletja, ko je bilo jezero zamrznjeno, so jih ob vikendih tudi rekordnih 7000. Oktobra 2019 so postregli že 15-milijonto. Pri tem so za pripravo porabili več kot 131 ton moke, 8.437 milijonov jajc in 1.556.000 litrov mleka.

»Vsa znanost in filozofija za pripravo je v tem, da spoštujemo recept in uporabljamo prave in najkvalitetnejše sestavine.«
(Angela Zupan)

Še več si lahko preberete na Kamra.si (KLIK TU)