Intervju: “Zlati” komentator Peter Vilfan

Dvomilijonska državica na sončni strani Alp se je po tridesetletnem čakanju prvič uvrstila na olimpijske igre, ki bodo potekale v glavnem mestu Japonske, Tokiu. Finalno tekmo olimpijskih kvalifikacij med Slovenijo in Litvo je v Kaunasu komentiral kdo drug kot eden najbolj priljubljenih športnih komentatorjev pri nas, ki je bil poleg tudi ob največjem slovenskem ekipnem športnem uspehu pred štirimi leti v Istanbulu.

Nam nekdanji košarkar in prvi kapetan slovenske košarkarske reprezentance prinaša srečo? Morda. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da gre za enega najboljših slovenskih košarkarjev in še toliko bolj prijetno osebo za pogovor, ki se z vsem srcem veseli uspehov naših športnikov, ob tem pa brez sramu potoči tudi kakšno solzo sreče. Tudi če njemu ni uspelo priti na olimpijske igre, ki so sanje vsakega športnika, ima občutek, da bo del njih prav s pravljico, ki jo pišejo Luka Dončič in soigralci. Zaupal nam, je kako so potekali začetki njegove komentatorske kariere, kako poteka priprava športnega komentatorja na tekme, v pogovoru pa se nisva mogla izogniti niti najbolj vroči temi tega trenutka, Luki Dončiću. Čutiti je, da Petru Vilfanu košarka, ki ga spremlja že od ranega otroštva, res pomeni ogromno …

Slovenska košarkarska reprezentanca se je uvrstila na olimpijske igre, vi pa ste bili ponovno, kot komentator, del uspešne zgodbe. Koliko priprav je potrebno za takšno tekmo kot je finale oziroma celoten turnir?

Najprej se pripravljaš na turnir. Turnir točno vem, da bo trajal od 25. junija do 4. julija, vem katere ekipe so v skupini, v kateri igra Slovenija, vem, kateri so potencialni nasprotniki. Jaz se pripravim na čisto vse, tudi potencialne nasprotnike. To se pravi, da si že vsaj teden dni ali pa 10, tudi 14 dni naprej pripravim vse. Jaz sicer spremljam košarko vedno, konstantno, se pravi od prvega dne priprav reprezentance spremljam, kaj se dogaja, kateri igralci so prišli, kdaj so prišli, a so zdravi, v kakšni formi so, kako so igrali v prejšnji sezoni, zapisujem si te podatke, spremljam te podatke … Tako da sem, ko se začne turnir, tako pripravljen, da bi lahko brez kakršnegakoli papirja, tudi če me zbudijo sredi noči, čez deset minut začel komentirati. Vedno se na komentiranje pripravljam na enak način, kot sem igral. Se pravi, maksimalno resno in profesionalno do konca. 

Vas kdaj kdo pohvali in reče »ej, res je bilo dobro!«

(smeh) Ja, me pohvalijo. Po evropskem prvenstvu sem dobil nekaj tisoč ‘lajkov’, mailov, preko interneta, facebooka, chata itn. Tudi zdaj sem dobil veliko pohval. Po tem turnirju v Litvi jih imam na telefonu ogromno, ljudje me ustavljajo kar na ulici ali na tržnici. Ali pa grem na kavo in mi rečejo: »Ej, vsaka čast, bravo! Super je bilo!« Zato, ker sem spet naredil eno super zadevo, tako športno – košarkarsko – čustveno. Jaz s tem živim. To je moje delo, moje življenje. In jaz tudi komentiranje jemljem tako. 

Te pohvale so res zaslužene! Kako ostati nevtralen? Verjetno je na tekmah reprezentance malo manj nevtralnosti, ki je recimo tudi dovoljena, v nasprotju s komentiranjem na klubski sceni. Vseeno ste dolga leta bili tudi komentator evroligaških tekem.

Najprej hvala (smeh). Ko komentiraš tekme slovenskega kluba, še  posebej, ko komentiraš slovensko reprezentanco, si lahko privoščiš eno dozo navijaštva. To so naši klubi, predvsem pa, to je naša reprezentanca. Seveda pa moraš ohraniti neko realnost. Če je nekdo močnejši, če je nekdo tisti dan bistveno boljši in te premaga, moraš biti dovolj korekten in to priznati. Ne moreš biti samo navijaški. Tako da si jaz tukaj vedno privoščim dozo navijaštva in mislim, da je to gledalcem všeč in da razmišljajo enako. Ko komentiram Evroligo, tekmo nevtralnih ekip, pa moram reči, ko sem nehal igrati in začel takoj na začetku komentirati, sem imel kakšne težave. Si pač blizu nekaterim ekipam, igralcem … V podzavesti se ti zdi, da zanj oz. njih navijaš. Ampak, zelo hitro sem to ‘spravil’. Spoznal sem eno stvar. Jaz sem komentator. Moja naloga je, da naredim komentar dober za televizijo, za katero delam in za gledalce, ki to poslušajo in gledajo. To sem znal zelo dobro ločiti. Povedal bom primer. Pred mnogimi leti sem bil podpredsednik košarkarskega kluba Olimpija, nekje devet mesecev in sem komentiral finale državnega prvenstva Domžalskega Heliosa in Olimpije. In je nekdo rekel: »Ja pa to ne more biti! Kako pa je to … In gor in dol.« Eden mojih največjih dosežkov v karieri, kar se tiče komentiranja je, da so mi iz Domžalskega Heliosa, ki je tri proti ena takrat v finalu premagal Olimpijo, poslali en poseben dopis v zahvalo za neverjetno korektnost, nevtralnost in sijajno komentiranje. To je bila pa res nagrada, ki ji lahko rečem priznanje, ki ga ne dobi vsak. To je pač profesionalizem. Vsak posel moraš oddelati maksimalno profesionalno. Vedno si rečem, da naredim dober komentar in dober prenos, ne glede na to, da je včasih katera tekma slaba. 

Kar pomeni, da tudi tekmo s tem naredite boljšo …

Da, lahko. Če se potrudiš lahko še slabo tekmo narediš malo boljšo. Odvrneš pozornost od nekaterih stvari, malo popestriš s katerimi podatki in ljudje malo pozabijo, kakšno tekmo gledajo.

O tem ni dvoma, da so posebni občutki komentirati košarkarske tekme, sploh tako iz  17. septembra 2017 –  ko sem vas tudi pocukala za rokav, česar ne bom nikoli pozabila –  ko ste potočili solze sreče, kar je še toliko bolj pristno s strani komentatorja …

Aja, kako super! (smeh) To je moje življenje, košarka je moje življenje. V košarki sem od svojega petega razreda osnovne šole, še dandanes pri 64. letih s košarko živim. Moja hči je igrala košarko, moj zet Vlado Ilievski je bil vrhunski košarkar. Moja družina in tudi jaz sem človek košarke in to bom do konca življenja. Dosegel sem neke uspehe, drugih pa nisem. Ko gredo naši košarkarji zdaj na olimpijske igre … To je tako, kot da grem jaz. Imam občutek, da grem z njimi. To je moj uspeh, naš uspeh. Jaz tudi pri komentiranju to predstavljam kot naš – slovenski uspeh. Včasih bi si upal napovedati za tri ali štiri minute naprej, kaj se bo zgodilo, a nočem, ker enostavno, kot da bi bil v igri. In predvsem nekaj, jaz se veselim uspehov drugih. Nimam težav z zavistjo: »Joj jaz pa to nisem bil, oni pa so.« Saj veste, kaj je tipično slovensko. Veseli pet minut, potem pa smo že slabše volje … Ključno je, da uživam v njihovih uspehih in jih doživljam kot svoje, naše in potem je to vse skupaj ena taka lepa zgodba. 

To se res začuti, ko vas poslušamo …  Ste morda vi predlagali zakon o naturalizaciji Tončka (Anthonyja Randolpha) in Mihe (Mika Tobeya)?

Ja, jaz sem ga predlagal, spisal in peljal čez celotno proceduro. Skozi sem ga uspel spraviti, kljub temu, da so mi takrat na ministrstvu za izobraževanje, ko smo bili na sestanku, rekli, da ni teorije, da ga spravimo v manj kot mescu dni takrat skozi. Obstaja način poslanskega zakonskega predloga, ki lahko gre po skrajšanem postopku. To sem poznal in v tednu dni sem uspel uskladiti vsa ministrstva in mi smo zakon spravili skozi. Randolph je imel zjutraj, nekaj ur po tem, ko je začel veljati v uradnem listu, že imel potni list, ker drugače to traja. Ta zakon sicer ni samo za športnike, je tudi za kulturnike, umetnike, znanstvenike, npr. da pride kakšen vrhunski kirurg v Slovenijo, lahko po zakonu dobi državljanstvo. Spisal in pripravil sem ga tako, da ima širši namen, ampak šport ga je super izkoristil. 

 V nobenem intervjuju, ki se tiče košarke, ne moremo mimo Luke Dončiča. Je o njegovih igrah potrebno sploh še kaj dodati? Še zmeraj se zdi, da še ne dojemamo kakšnega športnika ima Slovenija … 

Mislim, da je zdaj po tem kar je bilo v Kaunsau, veliko Slovencev, Slovenk, navijačev in ljubiteljev športa začelo to, kar ste zdaj rekli, dejansko spoznavati, kaj mi imamo. Imamo enega največjih svetovnih, globalnih, športnih zvezdnikov. Luka bo ena največjih atrakcij v Tokiu. To je definitivno. To je kot takrat, ko je prišel Michael Jordan v Barcelono. Kaj je pa najbolj pomembno? Luka še niti slučajno ni prišel do konca svojih sposobnosti. Star je 22 let. On še raste, se razvija. Neverjeten je. Težko je najti besede.

Počasi bomo začeli verjeti, da vi, Saša Dončič in Sanja Modrič košarkarski reprezentaci prinašate srečo. Nas mora kaj skrbeti, ker vas v Tokiu ne bo zraven?

Ja, na žalost nas v Tokiu ne bo zraven. Na žalost imajo olimpijske igre nacionalne televizije. To mi je malo žal, ampak bomo doma navijali. Tako, kot si rekla … Tudi košarkarji, pa na zvezi in navijači pravijo, da ko smo mi zraven, je toliko optimizma. Dobiš obutek, da smo takšna zaokrožena zgodba in da tudi mi pripomoremu k temu, predvsem k  vzdušju, da ljudi prepričamo in jih potegnemo zraven. To igralci čutijo. Saj ste videli v Istanbulu, kako ste prišli, kaj je to bilo. Komu se ne bo ‘strgalo’, ko vidi, kako je tam bilo (smeh). 

Se strinjam z vami, nepozabno je bilo … Kaj napovedujete slovenski košarkarski reprezentaci v Tokiu?

Napovedujem ji borbo za medaljo. Imamo pa najtežjo skupino, to je dejstvo. Imamo Argentino in Španijo, Japonska ni problem. Eno od teh dveh tekem bomo morali dobiti, da bomo vsak drugi ali prvi v skupini. In pazi … Na olimpijskih igrah je ena ključna stvar, da ne smeš igrati z Američani (smeh).

Točno tako …

Tudi oni so premagljivi, ampak najtežje premagljivi. V tem trenutku ne vem točno, kako je žreb postavljen, kaj pomeni, če smo prvi ali drugi v skupini. Tam bo šest evropskih držav, mislim, da jih toliko ni bilo še nikoli. Vse kvalifikacijske turnirje so dobili evropejci. Katerega koli izmed teh evropskih ekip dobiš v četrtfinalu, ga lahko premagaš, kar pomeni, da si že v borbi za medaljo. Če boš pa Luko vprašala, bo pa tako ali tako rekel, da gre po medaljo.

Zanimivo je tudi to, da ima Slovenija daleč najmanj prebivalcev izmed vseh dvanajstih ekip, ki bodo sodelovale na olimpijskem turnirju.

Spet mali čudež. Sploh, ker ima ta turnir premalo reprezentanc. To ni pošteno, predvsem do evropskih reprezentanc. Ampak takšen je pač sistem. Zato je pa ta uvrstitev Slovenije še toliko večji uspeh. In to ne na domačem terenu, temčev v Kaunasu, pred polno dvorano, proti velesili Litvi.

Za konec me zanima, kaj počnete? Verjetno imate vseeno več prostega časa, kot ste ga imeli v času aktivne košarkarske kariere ali deset let nazaj … Še vržete kakšno žogo na koš?

Moja košarkarska šola še vedno dela na polno. V tem trenutku v Strunjanju poteka 28. zaporedni poletni košarkarski tabor, štiri izmene po 60 otrok so polne. Dela se v tem trenutku … Včeraj sem bil tam, danes sem ‘priletel’ v Ljubljano, nato grem nazaj ‘dol’. Delam tudi na teleziji in tudi kakšne druge stvari. Navidezno imam več časa, dejansko ga pa nimam, delal bom dokler bom lahko hodil. Potem se bom pa z vozičkom vozil okoli in delal naprej. 

Najlepša hvala vam za čas!

Zala Zajko Ivančič