Magda Grošelj: »Ne zanima me, kaj je bilo. Živim v tem trenutku.«

Gospa, ki pri 77. letih izžareva tako energijo, ki jo pogosto pogrešamo še pri veliko mlajših ljudeh. Zaveda se, da življenje ni postlano z rožicami. Hvaležna je za vsak korak, ki ga naredi na Rašico in ne ozira se na preteklost. »Kar je bilo, je bilo,« pravi. In še kako prav ima. Kljub temu, da je Magda mama znane slovenske pevke Špele Grošelj, te ne kuje v nebo. Je njena hči in to je edino kar šteje. 

Grošljeva meni, da v življenju ni prostora za sovraštvo in deljenje na dobre in slabe. Vsak človek najde svojo pot in si jo piše sam, s svojim umom. S svojo hčerko sta bili vedno povezani, najpomembnejše pa je medsebojno zaupanje, je dejala. Spremenila bi le to, da Špele ne bi takoj skrbelo, če se ji ta ne javi na telefon. Tudi ta si mora kdaj pa kdaj spočiti in napolniti baterije. V pogovoru nam je zaupala kako se ima v pokoju in ali je njena goveja juha res tako dobra, kot na družebnih omrežjih izpostavlja Špela Grošelj. Zanimivo pa je, da svoje starosti nikakor ne bi zamenjala za mladost. Tudi v starosti se da torej še kako uživati. 

Gospa Grošelj, vi ste v prvi vrsti poznani kot ‘mama Grošelj’, ste pa veliko več kot to. Ljudje vas poznajo po energiji, ki jo izžarevate. Zanima me, kako vam to uspeva? Za svoje leta namreč izgledate zares odlično.

Kako mi to uspeva? V nekem trenutku v preteklosti sem prišla do velike krize. Duševne. Grozno. In potem se odločiš, ali boš tako nadaljeval, ali pa se odločiš, da spremeniš določene zadeve. Spremenila sem določene stvari, hodila na terapije. V Avstraliji imam sestro, ki je psihoterapevtka in moram reči, da mi to uspeva. 

Zanima me kam najraje vlagate svojo energijo? So to planine, morda kuhinja?

Kuhija sploh ne! V glavnem imam hribe in pa zelo pomembno; ljudi jemjljem takšne, kot so. Ne takšne, kot bi jaz rada. Včasih si mislijo, da morajo biti drugačni, da bodo meni ustrezali, da morajo biti uspešni, da se morajo spremeniti. To sploh ni res. Jaz sem morala spremeniti svoje vzorce iz otroštva, od preteklosti, in to je to. 

Kako poteka vaš dan? Se držite kakšnega urnika ali vse poteka spontano?

Nimam urnika. Življenje je zdaj, tako kot je. Zame življenje ni več včeraj. Če sem se kaj od tega naučila je okej, jutri pa ne vem kaj bo. Mi pa govorimo samo o preteklosti. Kaj me briga, kaj je bilo. To smo predelali. Ne vem kaj bo jutri ali čez eno leto. Zdaj, v tem trenutku je zame pomemembno življenje in tako nadaljujem. To sem jaz.

Kaj vas najbolj razveseljuje v življenju?

Stara sem 77 let. Tista nora mladost, ki je bila, je minila. Zdaj imam, tako kot imam. Življenje je zdaj. Uživam v hribih, v naravi … Včeraj sem šla na Rašico, kjer se pogovarjamo. To je zame ‘lajf’! Narava!

Morda bi tudi mladi morali večkrat to slišati …

Res je! Dokler nisem prišla do tega, sem bila tako, kot večina ljudi. Vsi so krivili vse, zakaj njihovo življenje ne funkcionira. Nihče ni kriv. Ne politik, nobeden ni kriv, kaj jaz počnem s svojim življenjem. Svoj um imam. Kako ga uporabljam, je odvisno od mene. 

Pa vseeno pogrešate kaj v upokojenskem življenju? Vam za kaj zmanjkuje časa?

Ne, ne zmenkjuje mi časa, ker ga imam štiriindvajset ur. Nekaj pa je verjetno na tem, da živim sama. Nikoli nisem imela partnerja, torej sem se odločala samo tako, kot je odgovarjalo meni. To je verjetno velik plus. Če je odnos ‘zdrav’, je dobro biti v odnosu, če pa je ‘bolan’, pa je bolje da ga ni. 

Ne morem mimo Špele. Kako je biti mama slavne hčere? Kakšni so plusi in minusi?

Kako je biti mama Špeli? Je čisto enostavno, ker kaj pa je Špela? Ona je šla svojo pot. Pomagala sem ji pri tem, kar rada počne. Nikoli je nisem silila: »To moreš, to ni dobro!« Vedno sem jo pustila, da razmišlja s svojo glavo. Zelo kmalu, stara je bila 15 let, ko sem šla na Himalajo za 14 dni. Pa so rekli ljudje: »Joj, a si jo upaš pustiti samo?« Sem rekla: »Ja, seveda! Zaupam ji, tako kot sebi.« In zelo je hvaležna, da je včasih temu bilo tako. Včasih je bila jezna name, in mi je to povedala. Bila sem zelo ‘zajebana’ mama, ko je bila otrok. Dala sem naprej, to kar sem dobila doma. Kaj je pravilno in kaj ne. 

Špela vas pogosto omenja na Instagramu, pa tudi sama sem opazila, da imate svoj Instagram račun, kar je zelo ‘cool’ za gospo pri vaših letih. Pogosto se zgodi, da se starejša generacije niti ne poskuša poslužiti moderne tehnologije, ki nas obdaja … 

Špela mi je Instagram vklopila. Ravno zdajle sem ji en dan rekla: »Špela, jaz ne vem in ne znam delati z Instagramom. Ti mene tega nisi naučila.« Rekla je, da bo prišla k meni in mi pokazala, da je čisto enostavno. Ampak jaz imam internet, in tam se oglašam. Preveč navlake nimam rada. Na Facebooku objavljam, ko hodim v hribe. Vsak ima svoje življenje. Tisto kar je zame dobro, za drugega ni. Vsak je svoj individum. Bodi to kar si, pa če si jezna, žalostna … To je moje življenje. Včasih so nas učili: »Tisti je fajn, ta ni in tisti tudi ne!«. Ampak vsi smo okej, takšni, kot smo.

Se strinjam z vami.

Sem zelo vesela, da sem, to kar sem. Nikoli nočem izstopati. Ni tega: »Joj, kaj pa če bi bila jaz takšna, kot je ona.« Ja, ko sem bila sedemnajst, osemnajst in sem gledala te filmčke … Vesela sem, da je tako, kot je. 

Potem velja rek, da ti starost da modrost? 

Izhajam iz velike kmetije, kjer je bilo osem otrok. Mama je bila vedno bolana. Umrla je pri 56. letih, ko sem bila stara 22 let. Nobenih nopotkov o spolnosti, o ničemer jih ni bilo. Biti si moral samo tiho in delati. Ko je mami umrla, sem odšla od doma. Šla sem tudi čez krizo. Zdaj sem vesela, da sem spoznala življenje in da živim tako kot mi odgovarja. Nobenega človeka ne sovražim in vsem želim dobro. Čisto vsem. Tudi tistim kriminalcem. Saj ne vemo, zakaj je kriminalec … Mi kar vse obsojamo. Vsi smo se rodili kot majhni otroci, kaj bomo pa naredili iz sveta, pa mora vsak vprašati sebe.

Čisto vsaka stvar, ki se ti zgodi, te utrdi in se očitno res zgodi z razlogom … 

Absolutno! A veliko ljudi ne. Vidim jih. To je žalostno. Ampak jaz ne … Starosti ne bi zamenjala z mladostjo. 

Špela je lansko leto objavila na Instagramu za vašo nesrečo. Vas je zaradi tega morda bolj strah? Kako se spoprijemate s tem, da niste več najmlajši?

A to lansko leto, ko sem se skoraj utopila? Ja … Mene zato ni nič bolj strah, Špelo pa je. Ravno včeraj me je klicala, ko sem vgasnila telefon, ker sem ga morala napolniti, in me seveda ni dobila. Poklicala je nekoga drugega, pa tudi njega ni dobila. Ko sem telefon vklopila, sem videla, da me je šestkrat klicala. In mi pove, kako je njo skrbelo zame. Mojo mami je to tudi tako skrbelo. In jaz sem rekla, da ne bom takšna. Kaj pa imaš od skrbi? Komu pa služijo? Nenehno sama skrb. Ne bom za vsako stvar: »Joj, kaj pa če se je kaj zgodilo?«, ker slaba energija povzroča ravno tisto, česar se najbolj bojimo.

Za konec me zanima,  če je vaša goveja juha res tako dobra, ali je Špela ne zna oz. noče skuhati? 

Ne vem, če je res tako dobra. Vem pa, da ona pravi: »Mami, to je najboljša juha.« Ampak verjamem, da so okusi od vsake ženske, ki kuha govejo juho različni. A zame vem, da je super juha! (smeh)

Najlepša hvala vam za čas. Želim vam še veliko skuhanih govejih juh in sprehodov na Rašico!

Zala Zajko Ivančič