Upokojitev v stilu

INTERVJU »Štiriindvajset ur mi je včasih kar premalo!«

Pepelka Bezjak. Da, prav ste prebali. Vedno urejena upokojenka, ki s svojimi živimi očmi in nasmehom izžareva energijo, ki naleze tudi mlade. Svoje upokojensko življenje živi polno in se ne obremenjuje z leti. Tudi dolgčasa ne pozna in nad ničemer se ne pritužuje. Nekdanja poslovna sekretarka na izpostavi ministrstva za obrambo na Ptuju meni, da je življenje v upokojitvi poteka le počasneje. Med ljudmi izredno priljubljena Pepelka vedno priskoči na pomoč z odprtimi rokami, upokojencem pa predlaga eno: »Smiljenje samemu sebi odpade!«

S Pepelko Bezjak je govorila Zala Zajko Ivančič

156342294 10223394177034660 4218881435234847671 n 1

Kaj za vas pomeni biti upokojenec?

Glede na življensko obdobje, ki ga človek ima od šole do službe, imaš srečo, da dočakaš tudi upokojitev. Sem sorazmerno zdrava, normalna, imela sem družino … Leta 2003 sem odšla v pokoj. Imela sem 58 let. Leto prej sem se zelo bala, kaj bom počela. Rada berem, rada hodim okoli, ampak vseeno si sam. Osamljen. Določeno družbo izgubiš. Sem se pa zelo hitro aktivirala v Starejši za starejše, tudi preko Rine (tj. nekdanja revija) in upokojencev smo velikokrat šli na izlete oz. ekskurzije. V glavnem, da si pomagal starejšim ljudem, ki bi radi nekam šli, ti si bil pa sorazmerno mlad. Mislim, da je to obdobje, kar sem v pokoju – zdaj že skoraj 20 let – zelo lepo. Preživljam tretjo življenjsko obdobje. Imam polno vsega. Tudi v četrtni skupnosti Center sem bila predsednica. Tam sem zelo veliko obiskovala starejše ljudi nad 80 let. Dvakrat letno smo imeli obiske in ti ljudje so bili zelo veseli, če si se lahko z njimi pogovarjal, če si jim moral prinesti kakšno zdravilo, ali pa kakorkoli pomagati. Ogromno berem. Štiriindvajset ur mi je včasih kar premalo. 

Kako po vašem mnenju biti aktiven upokojenec? Kaj početi v prostem času?

Upokojenec … Govorim zase. Ne moram reči »nimam časa«. Te besede ne poznam. So pa momenti, ko v določenem trenutku ne morem nekaj narediti za nekoga, zase pa lahko. Aktiven moraš biti od jutra do večera. Če se poleniš in gledaš samo televizijo, za nikogar nič ne narediš, najmanj pa za sebe, boljše, da greš [pogleda navzgor in se nasmeji]. 

Si svoje plane, ki jih imate pišete v kakšen rokovnik? Si kako organizirate delo in obveznosti v prostem času?

Delo za prosti čas si ne organiziram, napišem pa si vse aktivnosti, ki se dogajajo na Ptuju. Od razstav, do prireditev; Arsana, Operni večer na Panorami, arheološke raziskave na Panorami, Muzejska noč … Za vse stvari, ki se dogajajo na Ptuju imam danes čas. Je pa res, ko sem odšla v pokoj, sem dobila drugo vnukinjo. In takrat sem do šole to punčko čuvala jaz. Ni bilo ulice in ni bilo hiše na Ptuju, ki je ne bi poznali. Vse sva na novo odkrivali. 

To je res lepo slišati … Kako se vam zdi, da je danes poskrbljeno za aktivnosti upokojencev? 

 Na Ptuju imamo – čeprav nisem članica – društvo upokojencev. Vsak torek gremo na kavo, kjer se dobimo ob devetih zjutraj in gremo na oglede po Ptuju. Tudi če je potrebno kaj povedati, ni problema, ker poznam ogromno ptujske zgodovine. Meni ni dolgčas. Le čim dlje vstran od zdravnikov in doma upokojenecv [smeh].

Torej upokojenci niso pozabljeni?

 Ne. Če govorim o Ptuju, nikakor ne. Vsepovsod, kamor gremo, te nekdo pokliče in ti reče: »Greš? Pridi pome.« Ti ljudje so starejši od mene. Tudi deset let ali več. Zakaj mu nebi pomagal, da bi prišel? Ne, jaz nimam tega občutka, da se na nas pozablja. Jaz sem zelo aktivna na četrtni skupnosti Center (na Ptuju) in če je potrebno kje pomagati, bodisi gre za čistilno akcijo. 

Tudi meni se zdi danes največji problem starejših osamljenost. Kaj bi vi predlagali ljudem, predvsem starejšim? Kaj narediti, ko se počutiš osamljeno?

Zelo pomembno je, da se človek ne smili samemu sebi. Stanujem v bloku, kjer se zelo dobro razumemo. V bloku nas je le pet starejših od 70 let, vsi ostali so mlajši, ali po službah ali šolah. Če kdo od nas petih dva dni ne pride »na vrata«, ga greš poiskati. Greš pogledat, kaj se je zgodilo oz. zakaj ga ni bilo ven. Samemu sebi se ne smeš smiliti, če si v pokoju! To je ravno tako lepo življenje, le bolj počasno [se nasmehne]. 

Vi poznate res ogromno ljudi. Kako ste domači z družbenimi omrežji? Katera uporabljate? Ste vendarle ena izmed bolj aktivnih babic na Ptuju. 

Z računalnikom sem se srečala v službi. Ko sem odšla v pokoj, pa sem si morala kupiti računalnik samo zaradi tega, ker ti nihče več nič ne piše, vse se pošilja le po medijih. Tukaj pa nastane problem, saj upokojenec nima informacij. Družbena omrežja me zelo fascinirajo. Ne bi mogla živeti brez računalnika. Če se ta pokvari, si takoj kupim novega [smeh]. Od družbenih omrežjih uporabljam trenutno le Facebook.

Kaj vse počnete na Facebooku? 

Bolj všečkam, če pa kaj napišem, me pa takoj pokličejo, če imam danes slab dan [smeh]. Rada tudi kaj napišem, ampak takrat pišem le nekaj, kar se tiče tudi mene. Imam ogromno Facebook prijateljev. 

Kakšno prednost pripisujete uporabi Facebooka in družbenih omrežjih?

Najpombnejši mi je vsekakor email. Tam dobim vse pomembne informacije, kje se kaj dogaja. Facebook je tako –  malo za hec. Jaz sem zelo žalostna, kadar poznam ljudi, ki ne znajo nič drugega, kot negativno komentirat določene stvari. Ampak dobro, tudi to očitno mora biti. Če je kak dober komentar, ga obvezno všečkam, drugače pa le preberem.  Prebiram pa vsebine, ki jih spremljajo mladi in stari. Nič posebnega. 

Predlagate uporabo družbenih omrežjih tudi ostalim upokojencem? Kako se vam zdi, da starejši sprejemajo to modernizacijo? Imam občutek, da so nekateri popolnoma proti in so mnenja, da lahko brez tega živijo normalno in sem jih zdi brezpredmetno na »stara leta« učiti uporabe teh omrežji. Spet drugi pa se tega lotevajo z veseljem …

Vsak starejši bi moral imeti vsaj pametni telefon. Danes ne moreš biti brez tega. Če ti je slabo, lahko pokličeš, si sam, prav tako pokličeš nekoga in se z njim pogovarjaš. Tudi cenovno je to danes dostopnejše. Ko imaš telefon, nisi sam, spremlja te štiriindvajset ur. Uporabljam tudi YouTube, kjer lahko poslušam glasbo, ki je na radiu več ne slišim. Telefon starejšim predlagam res iz same koristi. Povezan si z nekom … Ne potrebuješ imeti 300 ljudi na telefonu, kot jih imam jaz [smeh]. Potrebuješ 5 ali 6 ljudi, s katerimi se lahko pogovarjaš. Tudi v bloku se med seboj pokličemo po telefonu. 

Glede na to, da poznate veliko ljudi … Glede česa se starejša populacija najbolj pritožuje?

Glede denarja [se nasmehne]. To pa me ne gane. Grem kar vstran. Vsi imamo dovolj. So verjetno res skupine ljudi, ki nimajo pokojnine ali pa le tisto minimalno. Jaz zelo rada dam. Če človeka nekaj prosim in mi to uslugo naredi, mu to uslugo vedno vrnem. Ali denarno, če vidim, da ga nima, ali pa s čim drugim. Jaz se še tudi danes nisem zapustila, ne v osebni higieni, ne v obleki in v ničemer. Rada sem moderna. Marsikdo mi reče, da si veliko dovolim, glede na moja 75. leta. Vendar, tako sem bila vzgojena in naučena. Mene to tudi »dviguje«. Imam rada lepo stanovanje, rada sem urejena. Ne po zadnji in dragi modi, a se znam urediti.

Kako se vam zdi starost?

Ne obremenjujem se z leti. Vem, da nisem več mlada. Sem zelo ponosna na svoja leta in sem zelo aktivna. Vsako jutro grem 10-kilometrsko hitro hojo. Za sebe naredim ogromno. Starost je lepa! Dokler si zdrav. Dokler ti ne manjka nič. Ne potrebujem avta in ne kolesa. Vse imam ob bloku. Trgovina ni problem, prav tako ne tržica, razstave niso problem … Vse je blizu. Ja, imam res pisano in polno starost. Moje življenje je zelo polno. 

IMG 8339 3
Prikaži Več

Podobni članki

Preglej tudi
Close
Back to top button